Pri improvizacijskem gledališču ne gre za naučena gledališka besedila, scenarije, skeče ali pripovedovanje vicev – zaradi same narave igre je vsak prizor neponovljiv. Zato je tudi vsaka predstava vedno popolnoma novo doživetje, za igralce in gledalce.

Moderna improvizacija se je v gledališču najprej pojavila kot tečaj vaj za igralce klasičnega gledališča, od tam pa se je hitro razvila v svojstveno umetniško obliko. V vseh oblikah improvizacije igralci razvijajo dialog in gib med potekom same predstave. Nepredvidljivost nastopov jo navadno približa komediji, vendar to ni nujno. Sodobna evropska improvizacijska gledališča se namreč še posebej posvečajo tragikomičnim in dramskim temam, situacijam in likom.

Impro ekipa šteje nekje od pet do deset članov, včasih celo več. Cilj impro igralcev na odru je, da bolj ali manj spretno rešijo posamezne naloge. Dejanska, prva in najbolj popularna uprizoritev improvizacijskega gledališča je impro tekma, kjer tekmujeta dve igralski skupini v reševanju nalog. Gre za kratke, 3- do 4-minutne prizore, t. i. impro discipline, ki pa morajo biti smiselni, duhoviti in lucidni. Predloge, po katerih se posamezne discipline odigrajo, pa izbere občinstvo (npr. prostor prizora, žanr, čustva, osebe, odnosi, dogodki ipd.). Gledalci odigrane prizore nato ocenijo s ploskanjem, tehnično oceno pa podata tudi dva sodnika, ki sta pozorna na uporabo predlogov, dinamiko zgodbe, karakterje ipd.

Pod vodstvom izkušenih mentoric in mentorjev osvojite in izostrite svoje veščine (gledališke) improvizacije, ki je lahko koristna tudi na drugih življenjski področjih, npr. ko vas profesor nepričakovano povpraša po kakšni manj znani snovi ;).